Spoštovani gospod Bojan Požar!

Ko sem prebiral vaš prispevek o razočaranih članih mladinske sekcije Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Triglav in objavljeno pismo, ki ga je svojemu članstvu poslal predsednik SDS-a, so mi misli ušle slabih petindvajset let nazaj.

Pisalo se je leto 1990, ko smo, takrat še v Jugoslaviji, nekateri že vodili aktivnosti za demokratizacijo Slovenije in njeno samostojnost. Spominjam se pisma, ki nam ga je tedanjim članom nove stranke Slovenskih krščanskih demokratov, kot tudi partnerjem v Demosu, poslal moj predsednik Občinskega odbora Vič. V pismu je nagovarjal vse, ki bi želeli sodelovati pri formiranju novih odborov stranke in koalicije Demos, tiste, ki bi želeli sodelovati v volilnih odborih in jih je bilo pred volitvami potrebno pluralizirati, tiste, ki bi želeli in se čutili sposobne prevzeti tudi bolj odgovorna mesta, kot so člani svetov zavodov ali nadzornih odborov in posebej tiste, ki z bivšim režimom niso bili povezani, naj se aktivirajo in vključijo. Dodal je, naj to vabilo prenesejo svojim sorodnikom, znancem, prijateljem. Nič takega torej – za demokratično usmerjene in razgledane ljudi običajno pisno vabilo. Ne spominjam se ali ste se kot tedanji urednik časopisa ”Evropa zdaj” (revija tedanje Stranke demokratične prenove, naslednice Zveze komunistov Slovenije) tudi v vašem časopisu odzvali na to pismo. Lahko pa vam povem kakšen neverjeten medijski odziv je imelo to pismo. Režimski mediji so v en glas pisali, da se gredo v Demosu nekaj nezaslišanega – nagovarjajo svoje sorodnike in znance za zasedbo mest, rušijo volilne odbore, predvsem pa očitno želijo prevzeti oblast! Predsednik tedanjega občinskega odbora si je s tem nakopal kar nekaj težav, predvsem pa je bil v prihodnje deležen neprestanega šikaniranja v tipični komunistični maniri!