9. in 10. novembra leta 1990 so se na tajnem sestanku, katerega iniciator je bil dr. Franc Zagožen, v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci. Sprejeli so odločitev za razpis referenduma, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem sobivanju v Jugoslaviji oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije. Brez te zgodovinske odločitve bi bilo marsikaj postavljeno pod vprašaj. Osamosvojitev Slovenije bi se zavlekla, za dosego cilja pa bi zagotovo plačali višjo ceno. Poleg tega so se prav v Poljčah oblikovale tudi osnove za vojaško silo, s katero smo kasneje zavarovali odločitev o osamosvojitvi.

Namen dvodnevnega posveta v Poljčah je bil predvsem v tem, da se poslanci takrat vodilnega Demosa seznanijo z vsemi tveganji in morebitnimi posledicami, ki jih bo v prihodnjih dneh, mesecih in morda celo desetletjih, kot so nam napovedovale svetovne velesile, doživljala Slovenija, politiki pa jih bodo morali reševati in predvsem zagovarjati, ko bo navdušenje o samostojnosti prešlo v realnost.

Ker je šlo na srečanju v Poljčah za zgodovinsko odločitev z usodnimi posledicami za vse prebivalce Slovenije, se je med takratnimi poslanci Demosa pojavilo veliko skepse, mnogo racionalnih razlogov in vprašanj za ali proti, a je Jože Pučnik takrat stopil za govornico in dejal: “Zdaj gre za odločitev, treba se je odločiti, pomisleki bodo vedno, samo če bomo zdaj čas zamudili, ga najbrž nikoli več ne bo!” Na koncu dolgotrajne seje so poslanci sprejeli dvanajst sklepov. Med drugim, da naj se razpiše referendum oz. plebiscit, naj skupščina sprejme sklep o razpisu ljudskega glasovanja in naj se sprejme predlog strategije za odklapljanje od Jugoslavije, kakor so ga predlagali Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar. Med drugim je pisalo tudi, da naj bo ljudsko glasovanje 23. decembra.

Dogodek v Poljčah je ena ključnih odločitev na poti v samostojno slovensko državnost. Demosova odločitev, pa kot je dejal Lojze Peterle,  potrebna, prava, odločna in odločilna. Novembra in decembra ji je sledilo zaporedje političnih dejanj, ki so vodila v izvedbo končne osamosvojitve. Poti nazaj ni bilo več in 6. 12. 1990 je bil podpisan “Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo”. Istega dne je Skupščina RS sprejela “Zakon o plebiscitu o samostojnosti  in neodvisnosti Republike Slovenije” in z njim v  primeru odločitve za samostojnost naložila izvedbo osamosvojitvenih dejanj najkasneje v šestih mesecih. Dne 17. 12. 1990 se je v podporo plebiscitu zgodil prvi postroj slovenske vojske v Kočevski Reki, 23. 12. 1990 pa zgodovinski plebiscit za osamosvojitev.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

V nadaljevanju objavljamo članek enega od očetov slovenske ustave, dr. Petra Jambreka, ki ga kot odziv na pisanje dr. Tineta Hribarja Sobotna priloga Dela ni želela objaviti.

Dr. Peter Jambrek: DEMOSOVA ODLOČITEV v Poljčah 9. novembra 1990

Namesto odgovora na pisanje Tineta  Hribarja “Beograjski pogovori in osamosvojitveni plebiscit” v sobotni prilogi Dela, objavljenega 24. 10. 2020, s.10. Za uvod pa par pričevanj iz pogovorne oddaje »Slovenski plebiscit« na 1.programu TV Slovenija ob 10. obletnici plebiscita dne 26.12.2000.

Bučar: Socialistična stranka nas je prehitela in takrat jaz pa mislim, da smo smatrali, da čas še ni zrel, in smo še zmeraj upali, da gramo lahko preko spremembe, nove ustave…

Moderator: Pri pripravi nove ustave, ki naj bi jo do konca leta potrdili na referendumu, pa se je zataknilo, tudi zaradi razhajanj v Demosu. Sledil je preobrat?

Hribar: Tako smo videli, da do sprejetja ustave na ta datum, in zato smo se potem odločili. Najprej je dal pobudo Peter Jambrek meni osebno.

Jambrek: Sem rekel, ja Tine, mislim, da nam drugega ne preostane, kot da gremo takoj na plebiscit, ker z ustavo letos zgleda še ne bo nič.  Tine Hribar pa je bil takrat tudi v Bohinju na nekem sestanku pri Bučarju doma. Pučnik je bil tudi, kjer smo se dogovorili, da ustavni rererendum mora bi 26. decembra    istega leta. Tine je to vedel za ta datum in je rekel: ‘Ja seveda točno, to je treba narest’.

Moderator: Zamisel je takoj podprl doktor Jože Pučnik. Doktor Franc Zagožen pa je kot vodja poslanskega kluba Demosa predlagal, naj bi zamisel, ki v vrhovih Demosa ni imela veliko podpore, 10. novembra predstavili na posvetu poslancev v vojaškem centru Poljče.

Zagožen: Večina poslancev Demosa je bila na to nepripravljenih. Nismo jih vnaprej obveščali o čem bo potekal pogovor… Prve reakcije so bile presenečenja, odobravanja.

Jambrek: Jože Pučnik je sedel tam nekje na koncu in se je prerinil do mene. Mi trije smo tule sedeli, Hribar, Jerovšek in jaz, in se spomnim, da mi je še zaskrbljen rekel ‘Peter nujno moraš povedat za datum’. Potem smo pa mi trije, najprej Hribar filozofsko, potem Jerovšek, zelo konkretno   pojasnili ukrepe za osamosvojitev.

Moderator: Prisotni so zamisel pozdravili z aplavzom. Z več zaskrbljenosti so predlog podprli nekateri člani vlade.

Hribar: Največja težava je bila z Janšo, ki je najbolj poznal razmere. Bil je obrambni minister. Kaj praviš, a se lahko spustimo v to, v narekovajih, avanturo? Ali smo sploh sposobni napad vzdržat?

Janša: Pomisleki so bili predvsem glede časa. Bile so namreč ideje, da se   Slovenija formalno in tudi praktično osamosvoji že tako po razglasitvi  rezultatov plebiscita. V vladi smo opozorili, da smo praktično premalo pripravljeni, tudi vojaško, in zaradi tega je bil kasneje usklajen 6 mesečni odložilni rok in po 6 mesecih je rezultat plebiscita veljal.