V Muzeju VSO je v četrtek, 17.3.2022 potekal pogovorni večer z naslovom »Slovenija 1991-Ukrajina 2022«. Na omizju, ki ga je moderirala zgodovinarka in TV voditeljica dr. Rosvita Pesek, so spregovorili predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle ter ministra osamosvojitve vlade Jelko Kacin (za informiranje) in dr. Dimitrij Rupel (za zunanje zadeve).

Moderatorka je uvodoma dejala, da jo je zanimalo, kakšne obraze bo videla na tem večer in da je izid ne preseneča – namreč dvorano so napolnili ljudje, ki so doživeli vojno za Slovenijo 1991. leta in lahko čutijo z Ukrajino danes. Peskova je dejala, da kot TV voditeljica vidi veliko podobnosti med Slovenijo 1991 in Ukrajino danes. V nadaljevanju smo lahko videli tudi nekaj posnetkov jokajočih žena na slovenski in ukrajinski strani. »Solze so povsod enake« je dejala Peskova.

Osrednji gost večera Jelko Kacin se je spominjal, da ravno v teh dneh mineva 31 let od kar je prišel na položaj ministra za informiranje. Spomnil je, da je bila jugoslovanska armada v Sloveniji tako rekoč doma, tu so imeli orožje, skladišča, a so kljub temu v času vojne za Slovenijo napredovali zgolj kakih 50 km. Vojna na domačih tleh je vedno prednost, na tujem pa je to lahko velik hendikep. Umirati v tujini ni nikomur v interesu, zato je zgodba o Davidu in Goljati vedno enaka in Goljat vedno konča slabo. Kar se zdaj dogaja v Ukrajini, je reševanje vojaka Putina, ki je do kolen zlezel v blato. Vojska se mu sesipa iz ure v uro. A to še ne pomeni, da ne bo trmaril naprej. Pomembno ta hip je, da se začnejo pogajanja, pri katerih pa bo ključna navzočnost predstavnikov Evropske unije, ZDA in Kitajske. Po tej avanturi Putina nas čaka dolg proces, da ponovno vzpostavimo zaupanja vredne mehanizme za komunikacijo in zaupanje.

Peterle je dopolnil, da če greš z napačno predpostavko v vojno, zgrešiš cilj. Skrbi ga, da prvi človek Rusije ne mara Evrope. Po mnenju Lojzeta Peterleta bi bil mir, če bi bila Rusija obkrožena z evropskimi državami. Tako pa smo danes žrtve napačnih predpostavk. Spomnil je še, da je bila Ukrajina 6. država, ki nas je priznala, to je bila prva slovanska in večja država, če pustimo ob strani države, ki so nas sicer priznale, a ker same niso imele mednarodnega priznanja, to ne šteje.

Razpravi se je priključil dr. Dimitrij Rupel, ki je potegnil vzporednice med evropsko trojko v Beljaku v času vojne za Slovenijo in trojko evropskih predsednikov vlad v Kijevu. Peskova je spomnila, da noben tuji državnik ni prišel na razglasitev slovenske samostojnosti, prav tako ni nihče prišel v času vojne za Slovenijo. Zato je jasno, koliko Ukrajini pomeni navzočnost treh predsednikov in njihova podpora, ki ni samo v besedi.

Kacin je večer zaključil z besedami Ervina Hladnika – Milharčiča iz kolumne Ukrajina Odesa:

»Iz Kijeva in Harkiva nihče ne beži v Rusijo. Čez Ukrajino je šlo več evropske zgodovine kot čez marsikatero drugo evropsko državo. Tudi v Kijevu in Harkivu se hitro znajdemo. Na severu ni nič drugače. Avstrijska monarhija je leta 1914 v Gorici, Trstu, Gradiški, Istri in Dalmaciji rekrutirala sto tisoč vojakov in jih poslal av Galicijo. Petindvajset tisoč jih je pokopanih okoli Lviva in Przemysla, skozi katera sedaj čez Krpate bežijo milijoni ukrajinskih beguncev. Tam je pokopan tudi brat moje none Ivan. Z Ukrajinci imamo skupno zgodovino. To je naša vojna. Treba jim je pomagati, da zmagajo«

Združenje VSO