Prejšnji teden je bil na obisku v Sloveniji generalni sekretar NATO Anders Fogh Rasmussen. Javna podoba obiska, ki je bil predvsem priložnost za pogovor o pomanjkljivostih slovenskega sodelovanja v NATO v zadnjem času, je bila, kot je v navadi pri visokih funkcionarjih mednarodnih organizacij, vljudna in prijazna. Slovenski Evro-atlantski svet, dve ministrstvi in celo predsednica vlade pa so to priložnost izkoristili za »okroglo mizo«, pravzaprav za okrogel (?) jubilej, s katerim naj bi označili 10. obletnico slovenskega članstva v NATO. Jubilejna okrogla miza je bila nenavadna iz več razlogov:

1. datum »jubileja« ni bil pravi; za vključitev Slovenije v NATO sta pomembna samo dva datuma: datum vabila v Pragi (21. november 2002) in datum uradnega sprejema v Washingtonu (29. marca 2004) oz. v Bruslju (2. aprila 2004);

2. organizatorji k jubilejnemu omizju niso povabili tistih, ki so največ naredili za vključitev Slovenije v NATO in za uspeh referenduma o slovenski vključitvi v NATO (23. marca 2003 – 66% glasov »za«); npr. ustanoviteljev Slovenskega odbora za NATO;

3. 10. obletnico so proslavljali tisti, ki so pred desetimi leti želeli preprečiti vstop Slovenije v NATO;

4. ob tej obletnici noben govornik ni poudaril, da je Slovenija vstopila v NATO zaradi enakih stališč – Slovenije in drugih članic NATO – glede hladne vojne in zaradi skupne zmage v tej vojni; predvsem pa zaradi odločilne vloge NATO pri končanju jugoslovanske krize;

Predvsem pa nihče ni rekel kritične besede o demagoških nastopih in hujskaških člankih v vladnih medijih zoper slovensko vojsko in njeno sodelovanje v NATO – tako da 24. januarja 2014 nismo dostojno označili 10. obletnice članstva v NATO, ampak kvečjemu 10. obletnico, pravzaprav klavrno reprizo deset ali celo dvanajst let starih političnih napadov na NATO, ZDA in EU.

Svet za mednarodne odnose¹